Nevidne kronične bolezni imajo nenavadno lastnost: človeku lahko močno spremenijo življenje, ne da bi bilo to navzven sploh opazno.
Če bi morala življenje z nevidno kronično boleznijo narediti vidno in mu dati fizično obliko, bi ga narisala kot labirint.
Ko se v njem znajdeš prvič, ne poznaš njegovih poti. Ne veš, kaj te čaka za naslednjim zavojem, kje so slepe ulice in katere ovire boš moral premagati. Poskušaš, se vračaš, včasih padeš in počasi ugotavljaš, kako se v prostoru, ki ga nisi izbral, sploh premikati.
Pri kronični bolezni pa je še ena posebnost: Labirint nima nujno izhoda.
To ne pomeni, da izboljšanje ni mogoče. Simptomi se lahko spremenijo, zdravljenje lahko pomaga in življenje je lahko čez čas precej drugačno. Pomeni pa, da cilj ni čakati na dan, ko bo bolezen izginila, da bi lahko ponovno začeli živeti.
Sčasoma se lahko naučimo Labirint bolje poznati.
Začnemo prepoznavati njegove poti, svoje meje in slepe ulice. Ugotavljamo, kaj nam pomaga in kaj nas vedno znova izčrpa. Nekatere dele prehodimo večkrat in jih vsakič razumemo nekoliko drugače.
Tem delom pravim Koridorji.
Sedem Koridorjev opisuje različne izkušnje življenja z nevidno kronično boleznijo: kaj se zgodi z našim doživljanjem časa, identiteto in odnosi; kako bolezen vpliva na bližnje; kako se znajdemo med zdravniki in sistemi; kako drugim razložimo nekaj, česar ne morejo videti.
Koridorji niso stopnje, ki jih moramo opraviti po določenem vrstnem redu. Lahko smo v več njih hkrati. V nekatere se vračamo. Nekateri so v določenem obdobju skoraj neopazni, drugi zavzamejo ves prostor.
Tudi moja naloga ni, da vam obljubim pot iz Labirinta.
Lahko pa nekaj časa hodim ob vas. Pomagam vam razumeti, kje ste, poimenovati tisto, kar se vam dogaja, prepoznati ovire in iskati načine, kako se skozi posamezne Koridorje lažje premikati.
Ker življenje z nevidno kronično boleznijo morda nima preprostega izhoda.
Lahko pa se v njem naučimo, da nismo več ves čas izgubljeni.
VSTOPI V 7 KORIDORJEV →