Nevidna bolezen ima nenavaden jezik.
Ne zato, ker bi uporabljali drugačne besede. Ravno nasprotno.
Besede ostanejo iste, njihov pomen pa se spremeni.
Rečeš: »Utrujena sem.«
Človek nasproti tebe besedo pozna. Tudi on je bil že utrujen. Morda po slabi noči, napornem tednu ali dolgem dnevu v službi.
Toda ti morda govoriš o utrujenosti, zaradi katere je težko vstati iz postelje in oditi do stranišča.
Oba uporabljata besedo utrujenost.
Ne govorita nujno o isti stvari.
Podobno je z možgansko meglo. »Ne morem razmišljati« lahko nekdo razume kot običajen trenutek, ko pozabi, zakaj je stopil v sobo. Za bolnega človeka pa lahko pomeni sedenje na sestanku, na katerem nenadoma ne more povezati petih smiselnih stavkov, čeprav ve, da znanje nekje v njem obstaja.
In zraven pride sram.
Kako nekomu razložiti razliko, če za obe izkušnji uporabljamo isto besedo?
To postane pomembno v odnosih, na delovnem mestu in še posebej pri zdravniku. Človek lahko svojo izkušnjo opiše popolnoma iskreno, poslušalec pa jo nehote prevede skozi lastno izkušnjo iste besede.
Zato se lahko zgodi nekaj nenavadnega: dva človeka govorita isti jezik in oba verjameta, da se razumeta, pa si predstavljata nekaj povsem drugega.
Med ljudmi z isto boleznijo je včasih drugače. Nekdo reče samo: »Danes imam tisto izčrpanost,« in drugi že ve.
Ne zato, ker pozna boljšo slovarsko definicijo.
Ker pozna izkušnjo.
Eden najbolj osamljenih delov nevidne bolezni je zato lahko prav to: besede imamo, pa z njimi vseeno ne moremo vedno pokazati, kako je živeti v našem telesu.
Včasih prvi korak do tega, da nas drugi bolje razumejo, ni najti močnejšo besedo.
Je naučiti se svojo besedo prevesti v izkušnjo, ki jo lahko drugi razume.