Po težkih življenjskih izkušnjah radi pripovedujemo zgodbe o rasti.
Nekdo izgori in pove, da se je zaradi tega končno naučil postavljati meje. Nekdo preživi težko obdobje in reče, da danes življenje ceni drugače. Pogosto slišimo: »Vse je za nekaj dobro.«
Takšne zgodbe so lahko popolnoma resnične.
Problem nastane, ko iz možnosti naredimo pričakovanje.
Ko človek zboli, se lahko poleg vsega drugega znajde še pred nenavadno nalogo: iz svoje bolezni mora narediti nekaj dobrega. Iz nje naj bi se nekaj naučil. Zaradi nje postal močnejši. Našel nov smisel. Bil hvaležen za lekcije, ki mu jih je prinesla.
Kaj pa, če ni hvaležen?
Kaj če mu je bolezen nekaj preprosto vzela?
Kronična bolezen je lahko težka, nepravična, dolgočasna, omejujoča in srce parajoča. Lahko vzame delo, odnose, šport, spontanost, finančno varnost ali predstavo o prihodnosti.
Ni treba, da vsaka od teh izgub skriva lekcijo.
To ne pomeni, da človek ne more sčasoma ponovno dobro živeti. Lahko odkrije nove interese, spremeni prioritete ali iz izkušnje odnese nekaj pomembnega. Lahko se nauči živeti z boleznijo in je hkrati iskreno vesel svojega življenja.
Toda nekaj dobrega, kar smo ustvarili kljub bolezni, ni nujno dokaz, da je bila bolezen sama za nekaj dobra.
Včasih je pomembno dovoliti tudi preprostejšo resnico:
»Želim si, da se mi to ne bi zgodilo.«
To ni neuspeh pri sprejemanju bolezni. Prav tako ni pesimizem.
Človeku ni treba svoje izgube spremeniti v življenjsko lekcijo, da bi jo lahko nekoč vključil v svoje življenje.
Morda največji dosežek ni, da postanemo hvaležni za bolezen.
Morda je dovolj, da bolezen ostane nekaj, česar si nismo želeli, mi pa kljub temu ponovno najdemo stvari, zaradi katerih si želimo živeti.