Ko zbolimo, pričakujemo, da bomo svojo energijo potrebovali predvsem za bolezen.
Pogosto je potrebujemo še za nekaj drugega: za sistem okoli nje.
Pregledi. Izvidi. Napotnice. Dokumentacija. Novi zdravniki, pred katerimi moramo ponovno razložiti zgodovino. Urejanje bolniške, pravic ali prilagoditev na delovnem mestu. Telefonski klici, obrazci in vprašanja, na katera moramo odgovoriti ravno takrat, ko imamo najmanj energije.
Pri nevidnih in težje prepoznanih boleznih je lahko dodatna težava tudi občutek, da moramo vedno znova dokazovati, da je z nami res nekaj narobe.
Po več letih tega lahko človek preprosto nima več moči.
Ne želi še enkrat povedati celotne zgodovine. Ne želi še enkrat pojasnjevati, koliko ga simptomi omejujejo. Ne želi še enkrat oditi iz ambulante z občutkom, da ni povedal tistega, kar je želel.
Toda ravno v teh situacijah pogosto potrebujemo sposobnost, da jasno zastopamo sami sebe.
Kaj se mi dogaja? Kako to vpliva na moje vsakodnevno funkcioniranje? Kaj želim na pregledu vprašati? Katere informacije so bistvene? Kaj potrebujem od delodajalca, da lahko še naprej opravljam svoje delo?
To niso vedno lahka vprašanja.
Še posebej ne takrat, ko smo prestrašeni, izčrpani ali imamo za pogovor samo nekaj minut.
Zato je priprava lahko pomemben del zagovarjanja lastnih potreb: urediti dokumentacijo, strukturirati zgodovino, določiti najpomembnejša vprašanja in jasno opisati svoje omejitve.
Ne zato, da bi sami postali zdravniki.
Ampak zato, da lahko v sistemu, v katerem smo pogosto samo eden od številnih pacientov, čim bolj jasno predstavimo svojo izkušnjo in svoje potrebe.
Bolezen že sama zahteva ogromno energije.
Včasih je zato pomembno zmanjšati vsaj količino energije, ki jo porabimo za to, da jo vedno znova dokazujemo in razlagamo.