Kronična bolezen se dogaja v telesu enega človeka. Njene posledice pa pogosto živijo tudi ljudje okoli njega.
Partnerji, starši in drugi bližnji lahko sčasoma prevzamejo velik del stvari, ki jih bolan človek ne zmore več. Nekdo mora še vedno skrbeti za gospodinjstvo, otroke, finance, prevoze, termine in vsakodnevno življenje. Temu se lahko pridruži še neposredna pomoč bolnemu človeku.
Toda fizične obveznosti so samo en del bremena.
Drugi je veliko manj viden.
Težko je gledati človeka, ki ga imamo radi, kako trpi, in vedeti, da problema ne moremo rešiti. Poslušati njegove strahove. Biti ob njem med poslabšanji. Ga vedno znova spodbujati, ko tudi sami ne vemo več, kaj reči.
Tudi človek, ki skrbi za drugega, ima svoje meje.
Lahko nekoga neizmerno ljubi in je hkrati utrujen od skrbi zanj. Lahko potrebuje nekaj ur, v katerih ne želi govoriti o bolezni. Lahko je jezen, žalosten ali izčrpan.
Ob teh občutkih pa pogosto pride krivda.
Kako sem lahko jaz utrujen, če je bolan on? Kako si lahko želim odmora? Kako sem lahko jezna na človeka, ki za svojo bolezen ni kriv?
Dolgotrajna bolezen lahko spremeni tudi sam odnos. Partner lahko počasi postaja predvsem skrbnik. Starši odraslega otroka lahko ponovno prevzamejo odgovornosti, za katere so pričakovali, da jih bodo nekoč odložili. Razmerje med dvema človekoma se začne vrteti okoli potreb bolezni.
Zato skrb za bližnjega ne pomeni, da mora skrbnik izginiti.
Njegova utrujenost ne zmanjšuje trpljenja bolnega človeka. Njegove potrebe niso sebične samo zato, ker ima nekdo drug večje.
Bolezen lahko pripada enemu telesu, njeno breme pa nosi več ljudi.
In tudi tisti na drugi strani potrebuje prostor, v katerem sme povedati, da je težko.