Kronična bolezen lahko ustvari nenavaden razkorak: v glavi smo še vedno ista oseba, telo pa nas prisili, da živimo povsem drugačno življenje.
Temu pravim tri identitete.
Prva je zdrava identiteta. To ni nujno samo človek, ki smo bili pred boleznijo. Je tudi predstava o sebi, ki še vedno živi v nas. Naše želje, sposobnosti, zanimanja, ambicije in načrti. Morda se še vedno vidimo kot športnika, starša, uspešnega strokovnjaka, popotnika ali človeka, ki ima pred sabo nešteto možnosti.
Potem obstaja bolna identiteta. Ne kot oznaka človeka, ampak kot realnost telesa.
Utrujenost. Bolečina. Nespečnost. Odpovedani načrti. Manj dela. Manj druženja. Stvari, ki smo jih nekoč naredili brez razmišljanja, lahko nenadoma zahtevajo ogromno energije.
In tukaj lahko nastane boleč konflikt.
V sebi se še vedno prepoznam. V življenju, ki ga zmore moje telo, pa se včasih ne.
Zato cilj po mojem ni preprosto »sprejeti bolno identiteto«. Bolezen ni vse, kar smo, in ni treba, da postane središče naše osebnosti.
Tretja identiteta nastaja nekje med obema.
Iz zdrave identitete poskušamo ohraniti tisto, kar nam je pomembno: vrednote, želje, zanimanja, sposobnosti in dele življenja, v katerih se prepoznamo. Hkrati pa upoštevamo omejitve telesa, namesto da bi se vsak dan borili proti njihovemu obstoju.
Morda določene službe ne moremo več opravljati na enak način, lahko pa poiščemo delo, ki še vedno uporablja naše znanje. Morda nekega športa ne zmoremo več, lahko pa najdemo drugo obliko gibanja, ki nam vrača nekaj istega občutka.
Tretja identiteta zato ni vrnitev k staremu sebi.
In ni predaja bolezni.
Je počasno sestavljanje življenja, v katerem lahko obstajata oba dela: človek, ki smo, in telo, s katerim danes živimo.